»Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopile v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke.«

»Dokler pripovedujemo zgodbe, obstajamo, pa čeprav zgolj v zgodbah.«

»Včasih nam resnično življenje postreže s čim tako neverjetnim, da si, če se ne bi zares zgodilo, take zgodbe ne bi mogli izmisliti. In včasih je v najbolj vsakdanjih zgodbah največ lepote. Nekatere zgodbe so žive, ker jih s tako prepričljivostjo pripoveduje tisti, ki jih je doživel. In nekatere se ločijo od svojega pripovedovalca in zaplavajo med legende«

»Dokler pripovedujemo zgodbe, obstajamo, pa čeprav zgolj v zgodbah. Kolikokrat si jih moramo povedati, da jim začnemo še sami verjeti?«

»To so taki zvezki, na drobno popisani s svinčnikom. Ko začneš listati, se ne prikaže zgodba. In ne veš, ali je zgodba, ki jo začenjaš prepisovati, kaj vredna. Greš od besede do besede.«

»Ko se prebiješ skozi, se morda izkaže, da dobiš nekaj zgodb, ki so morda uporabne za današnje otroke.«

»Nobeno življenje ne teče brez preizkušenj in zatikanj.«

»Za kar nekaj let so ljudske pravljice izginile iz Cicibana, zato sem jih počasi začela zanašati noter in se skupaj s takratno urednico Natašo Bucik učiti, kakšne vrste ubesedovanje bi bilo pravo, da bi otroci razumeli zgodbe, ki ne prihajajo iz najbolj vsakdanjega sveta, in bi jih z veseljem in zlahka brali, pripovedovali, da bi znova zaživele.«

»Za kar nekaj let so ljudske pravljice izginile iz Cicibana, zato sem jih počasi začela zanašati noter in se skupaj s takratno urednico Natašo Bucik učiti, kakšne vrste ubesedovanje bi bilo pravo, da bi otroci razumeli zgodbe, ki ne prihajajo iz najbolj vsakdanjega sveta, in bi jih z veseljem in zlahka brali, pripovedovali, da bi znova zaživele.«